petek, 13. februar 2015

Črna Gora, Albanija in Kosovo na dveh kolesih


...don't let your dreams be dreams...



P: »veš, septembra grem s kolesom v Romunijo« mi pravi on, ki sedi poleg mene nekje daleč stran od človeških pogledov.

S: »ooo kako ti velja. Tudi sama razmišljam že lep čas kako bom nekoč prekolesarila svet. Zaenkrat so le sanje a jih bom kmalu realizirala. Verjamem v to. Del le teh je bil potep s kolesom do Pule. Res je bilo super….in od takrat je želja vse večja in večja«

P: »kaj potem čakaš? Greš zraven? Pridruži se mi!« me z nasmejanimi očmi gleda in mamljivo vabi zraven.

S: »JA, ja, seveda. Grem. Zakaj pa ne!« odvrnem nazaj in srečna že sanjam o poti.

Nimam strahov in ne iščem razlogov, da nekaj kar si želim nebi speljala. Vsako stvar v življenju sprejmem z odprtim srcem in tako sem tudi to. Zdi se mi da veliko časa v življenju izgubimo ravno zaradi strahov in različnih »neumnih« razlogov. Ves čas nekaj planiramo, upamo, sanjamo, si želimo, kar je tudi prav ampak….ampak, vsak posameznik bi se moral brcnit v lastno rit in se spravit počet tisto kar si želi, tisto o čemer sanja, tisto, kar mu se ponuja, mu je dano in namenjeno.  Kako veš, da je res tako?  Saj imaš občutke, ki jih lahko izkoristiš sebi v prid.

 V življenju se mi je ponujalo že marsikaj avanturistično mamljivega. Veliko stvarem sem že rekla DA, za katere mi ni bilo nikoli žal. Vidim pa razliko med občutki , ki ti sporočajo nič kaj dosti pritrdilnega, in seveda  jim znaš prisluhniti ter ponosno reči NE, saj je zadeva, ki  ti mogoče lepo sede v uho, nekaj povesem drugega od same realnosti.  Za tistim NE potem tudi nikoli ne obžaluješ. Naj te vodi instinkt.
Naj te vodi srce. Moje je v tem primeru, ko sem reka seveda grem dosti hitreje odreagiralo od uma, ki bi mi verjetno sporočil marsikatero prepreko, zaradi katere bi se kasneje odločila reči: »veš nažalost nemorem it zaradi tega in onega«

Zanimivo je, da so se komentarji na izbrano državo Romunijo in kasneje Črno Goro, Albanijo in Kosovo kar množili med seboj. Več je bilo tistih negativnih, češ "zakaj rinem tja kamor mi ni potrebno" in da bom seveda izpostavljena nevarnostim...Enostavno neznam razložit niti se ne trudim podati argumentov takšnim komentarjem ker se mi zdi nesmiselno. 
Lahko le rečem, da bolj kot so "čudne države" v pogledih drugih manj razsežnih oči, bolj uživam in bolj sem izpostavljena prijaznosti, pristnosti in vsemu dobremu kar mi lahko prinese dan s strani domačinov. Za vse ostalo sem odgovorna sama.

Vprašanje "zakaj sveti sonce"? ni ravno vsakdanje, pa se še vedno najde kakšno takšno vprašanje na katerega nimamo mnogih odgovorov. Ker pač sveti, da nam je toplo in lepo. Tako neznam poiskati odgovorov, ko me kdo vpraša zakaj potujem tja, kjer je moznost "nevarnosti" vecja...


Vreme je že nekaj časa slabo. Dežuje in hladno je. Romunija je bila v načrtu še teden dni pred odhodom, a ker se je dežela »slabih vtisov« dobro namakala v dežju in že lep čas kazala nič kaj dobrega za naš kolesarski dopust smo se odločili, da odidemo malo južneje nam vsem dobro poznanim zgoraj naštetim državam. 

05. 09 je bil dan, ko sva se v jutranjih urah vsedla na vlak in s spakiranimi kolesi odpotovala proti prestolnici Črne Gore, Podgorici. Tam naju čakata Nick in Lael . Par, ki biva na Aljaski kakšnih 5 mesecev v letu, preostale dni leta pa preživita na dveh kolesih po svetu. Przemekjih je spoznal leta 2013, ko je z njimi odkrival poti Ukrajine ter Krimije.

Kolesa sta spakirana in midva pripravljena. Nimam strahov in verjamem v dobro. Če sem lahko prehodila skoraj 900 km, bom pa lahko tudi pedalirala kajne :)








Kolesarski karti za vlak sta naju stale:

      - V Slo sva plačala 6€/kolo
        - Hrvaška 12 kun na vsakih 50 km!
 
- V srbiji kart za kolesa nisva plačala, ker sva jih zatajila in prišparala nekaj denarja, s katerim sva plačala karto v Črni gori.

     Vožnja je trajala 28 ur. V Srbiji sva si privoščila nočni spalni vagon, katerega sva doplačala 20€ za oba. 



Po dolgi in zabavni vožnji prispeva (08:30 zjutraj) v prestolnico, kjer raztovoriva svoja dva ogromna paketa, da bi čim prej sestavila kolesa in se seveda odpeljala nekam na zajtrk. Na jutranji burek!


 No, ni nama bilo potrebno, ker sta se pripeljala Nick in Lael in s seboj prinesla mastne dobrote iz mesta. Siti od bureka, sestavimo kolesa, se malo spoznamo in ze smo pripravljeni na pot. Pred odhodom seveda nazdravimo se z rakijo.Ta je bila skoraj vsak dan našega potovanja nujna oprema, za dezinfekcijo vseh zaužitih bakterij.
Nismo vedeli kam gremo. Hrepeneli smo po gorah in odmaknjenih poteh daleč stran od mest. Seveda smo jih našli, naredili tedenski plan in že smo bili v zagonu.
Na takšnih potovanjih, nekakšnih večjih pričakovanj nimam. Le grem in se prepustim užitkom vsakega dneva posebej.  Bodisi smeh, solze, bolečine… jih sprejmem. Če veliko pričakuješ je lahko razočaranje dosti večje in verjamem da si veliko od nas tega ne želi a le malokdo najde tisto pravo realno mero pričakovanja. Lahko si želim da bo vse lepo in prav, ampak včasih pride do tega da se to ne zgodi vsak dan, saj se ti postavijo ovire s katerimi se moraš znati soočat in jih sprejeti. Brez pritoževanj. Lahko pa si postaviš dnevne svetle točke, ki jih želiš doseči in delaš na tem. Potem bo ta stopnja pričakovanja in razočaranosti dosti manjša, duša pa bolj zadovoljna.

....sedaj pa naj bodo slike tiste, ki bodo povedale kaj več.






































Sveže pečena rakija


Samuel in Samuela
Ni ga lepšega kot pogostitev domačinov, ki ti popestrijo popotovanje. Njihova prijaznost resnično ne pozna meja.


















Naša pot, strmo navzgor, med višave...




















































 Ob čakanju Nicka in Lael spoznamo poljski par Geržino in Roberta s katerima smo preživeli nadaljne tri dneve super kolesarjenja.


 Zaradi razgibanega neravnega terena smo v dokaj poznih urah potrkali na vrata Albanske družine v upanju, da nam odstopijo košček ravne zemlje, kjer bi lahko postavili šotor. Seveda nam niso dovolili spati zunaj in že smo se znašli na topli večerji in delili sobo s celotno sedem člansko družino. Sporazumevati se nismo znali a so nam topli nasmehi kar pomagali pri razumevanju drug drugega. 
 Valentina, 12 letna punca v rdečem nas je povezovala z osupljivem znanjem angleškega jezika. Družina kar ni mogla skriti navdušenja kako zelo ponosni so nanjo. Vsakodnevno pešači 5km v šolo kjer se pridno uči v upanju da bo nekoč postala učiteljica angleščine. 
Večerja, skuhana na gorilniku in druženje ob rakiji je bila poplna pika na I. 























V Albaniji, natančneje v mestu Kukes smo našo dolgo in naporno pot zalili s hladnim albanskim pivom, ki pa nama je dal moči za najino naslednjo destinacijo. Midva v Durres na morje, Nick in Lael proti Grčiji in Turčiji iz koder letita proti Afriki, kjer bosta nadaljevala s kolesarjenjem in pa Geržina in Robert katerima cilj je bilo Skoplje, Makedonija iz koder sta se odpravila proti rodni grudi Poljska. Z avtobusom seveda:)



















medved na verigi!


 Šrilanški Durras :) Albanija.


 Na poti domov. Z vlakom doli s trajektom gori. 37ur zabavne vožnje na presenetljivo majhnem trajektu.




 Prihod v Trst.


 Sivi pinot :)






2 komentarja: